Dolgo časa nisem razumela svetopisemskega stavka: »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost.« (Pridigar 1,2) Zdel se mi je zelo strog in moralističen. Sedaj pa mi ni več tako antipatičen. Znotraj nečimrnosti se skriva ego, ki je lahko prizadet zaradi najbolj banalnih stvari. To vsakodnevno izkušam v svojem družinskem življenju. Mož me lahko v hipu »blazno« prizadene, ker ne opazi »mojega« truda okoli otrok, ker me ne opazi kot osebe, ker mi posveča premalo pozornosti … Te malenkosti se potem sprevržejo v vzrok za prepire, ki rušijo družinsko vzdušje. Do česa prihajam na koncu takšnih banalnih prepirov? Da so nepotrebni in da so posledica mojega preobčutljivega ega, torej nečimernosti. Vsakič ko se tega zavem, se lahko malo posmehnem temu »blazno občutljivemu« jazu in si mislim: »Malo boš pa že moral potrpeti, pa kaj če te kdo spregleda in napačno razume.« In potem pride svoboda. V mojo dušo skozi okno distance do sebe priveje svež zrak in lahko globoko vdihnem. In postanem zadovoljna in vesela. Ko se malo z razdalje pogledam, vidim, da sem prav v redu in da Bog skrbi zame tudi tako, da me uči, kako se zavestno manjšati, da bi on rastel. Ampak tudi to je milost.
