Na spletnem forumu mladi.net sem na željo ene od moderatork pred časom s "forumaši" debatirala o katoliški Skupnosti Emanuel. Ker je tam dokaj "na kratko" razloženo vse, kar živimo vsi člani, tukaj poobjavljam odgovore.
Telegrafsko ... Rodili smo se l. 1975 iz molitvene skupine karizmatične prenove - l. 1972 sta jo začela Martine Laffite Catta, zdravnica, danes poročena in Pierre Goursat, posvečen laik, živel celibat, umrl 1991. Skupnost je mednarodna, iz Pariza se je bliskovito razširila po vsem svetu in danes šteje krepko čez 7000 clanov. V Sloveniji je prisotna od leta 1991 in šteje okrog 90 članov.
Duhovnost izvira iz izkušnje t.i. "izlitja Sv. Duha", kar ni nič drugega, kot milost izkustva Božje bližine, tega, da je On živ, da je z nami, da deluje; neke vrste "odmrznitev" darov Sv. Duha;), ki jih prejmemo že s krstom in birmo. Posledično se rodi želja po branju sv. pisma, rednim prejemanjem zakramentov in želja, da bi zares živeli krščansko življenje.
Naše vsakdanje življenje na temelju vsakodnevne slavilne molitve podpirajo trije stebri Skupnosti: adoracija (češčenje Najsvetejšega), sočutje in evangelizacija (kljub temu, da smo v Sloveniji "znani" predvsem po uličnih misijonih, to ni naša glavna karizma, ampak le posledica tega, kar živimo). Imamo eno samo pravilo, in sicer "ne kritiziraj".
Sicer pa je življenje v Skupnosti zelo lepo, bogato in pestro: združuje člane vseh življenjskih stanov in poklicev (nekako tako kot v prvi Cerkvi): poročene, samske, duhovnike, posvečene brate in posvečene sestre ...
1x tedensko se dobivamo v manjših skupinicah (okrog 5-7 ljudi), ki jih imenujemo "hišne skupnosti", kjer prav tako skupaj slavimo, molimo drug za drugega in si med seboj podelimo, kako čez teden zivimo z Bogom, z Njegovo Besedo, kje ga odkrivamo itd. (seveda si tudi "pojamramo").
Obstaja tudi možnost skupnega življenja (samskih in posvečenih, poročeni imajo tako ali tako svoje družine;)): vsako leto znova se je možno odločiti in izraziti željo po t.i. "bivanjski hišni skupnosti", kjer imajo dekleta posebej in fantje posebej možnost, med seboj deliti materialno in duhovno življenje - kolikor je to pač mogoče.
Življenje skupaj - izgleda podobno življenju v samostanu? Seveda ne! Punce ali fantje se pač za eno leto (oz. vsako leto znova, če so recimo že v kaksni hišni skupnosti in bi to želeli tudi v naprej) odločijo, da si z ostalimi brati ali sestrami želijo živeti skupaj in to v duhu Skupnosti Emanuel. Odgovorni za Skupnost potem razporedijo "kandidate/ke" v bivanjske hišne skupnosti; z vsakim posebej se tudi pogovorijo in seveda upoštevajo tudi želje, če recimo kdo s kom zares ne bi mogel (pre)živeti; običajno jih skupaj živi od 3 do nekako (v Sloveniji) največ 7. Potem pa se poišče primerno stanovanje ali hiša - ker imamo v Ljubljani že več let najetih nekaj stanovanj, je to nekoliko bolj preprosto in ni treba vsako leto znova iskati.
V takšni skupnosti ni nekega "fiksnega dnevnega reda", pač pa se (ker smo večinoma ali zaposleni ali študentje) dogovorimo, kdaj bo zjutraj slavilna molitev in kdaj čez teden pogovorna hišna skupnost (ki se ji pridružijo še tisti, ki ne živijo v bivanjskih hišnih skupnostih). To so pač tiste "stične točke", kjer naj bi se nekako skušali "ujeti", sicer pa vsak živi svoje življenje - svobodno; in zelo se prilagajamo drug drugemu - kakor kdo zmore. Seveda pa si razdelimo naloge znotraj hiše - čiščenje ipd.. ;)
Imamo zaobljube? Posebnih "zaobljub" nimamo (razen tistih posameznikov, ki se odločijo za posvečeno življenje, ampak je pa to vzporedno s potjo v Skupnosti; o tem morda nekoliko kasneje ...). Ko nekdo izrazi željo, da bi rad vstopil v Skupnost, o tem spregovori z odgovornimi v Skupnosti, potem pa izgleda "obred" (mi to imenujemo "korak v Skupnost") tako, da na vikendu Skupnosti (oz. ob kakšni drugi primerni priložnosti) bodoči član Skupnosti poklekne pred Najsvetejše in pove, da vstopa v t.i. "čas sprejema in razločevanja" v Skupnosti Emanuel, potem pa vsi prisotni molijo zanj.
S tem postane član Skupnosti in si (kolikor zmore) prizadeva črpati iz slavilne molitve, živeti adoracijo (vsak dan oz. čimbolj pogosto, ampak ni določeno v urah in minutah; priporoča pa se že nekako med pol ure in eno uro, ampak res po zmožnostih), sočutje in evangelizacijo (torej živeti svoj misijon najprej tam, kjer je, in sodelovati pri "služenjih" Skupnosti - za kar te pač odgovorni prosijo in svobodno odgovoriš, ali si to pripravljen ali ne. In nič ni narobe, če ne (z)moreš.)
Bonus. Vsak član dobi tudi t.i. "spremljevalca" oz. "spremljevalko" (moški moškega, ženske žensko), ki pa ne vodi, temveč spremlja in ti je vsakih nekaj tednov na razpolago za pogovor, kako ti gre v Skupnosti in v vsakdanjem življenju, torej bolj izkušen brat/sestra, ki ti pomaga na tvoji poti, ki te predvsem posluša, ki "vidi stvari od zunaj" ter tako nekako lahko tudi pomaga in te "nosi" v molitvi. Tudi kar se spremstva tiče, je tako, da če ti tisti, ki ti ga predlagajo, nikakor ne ustreza, lahko absolutno prosiš za koga drugega; menjaš pa ga vsakih nekaj let.
Angažma. Po dveh letih ali več - pač ko razločiš, da bi lahko bila to tvoja pot svetosti - pa se potem "angažiraš" (napišes prošnjo, jo daš odgovornim, ti jo pošljejo svetu Skupnosti v Francijo in ko odobrijo, storiš to prav tako na vikendu skupnosti in pred Najsvetejšim) in tako postaneš "polnopravni član skupnosti" ter živiš vse prej našteto. "Obljubimo" si bratsko in materialno pomoč, naš "angažma" pa vsako leto znova obnavljamo, da tako vsako leto znova premislimo, ali je pot v Skupnosti res naša pot in jo tako "osvežujemo".
Kdo je odgovoren? Sam "ustroj" Skupnosti Emanuel je tak, da imamo v Parizu mednarodni Svet Skupnosti (vseh stanov, tokratni "moderator" je poročen mož), ki "začrta smer", vodi Skupnost in se izvoli vsaka tri leta. Potem ima pa vsaka država (ki je lahko razdeljena na več regij - odvisno od števila članov) svoje odgovorne in svoj Svet Skupnosti, kjer so prav tako člani vseh stanov in se izvolijo vsakih nekaj let.
Tudi za hišne skupnosti se vsako leto znova izbere nekoga, ki je odgovoren (nekdo za bivanjsko, nekdo za pogovorno hišno skupnost), tako da skoraj vsak pride kdaj na vrsto. Odgovoren ni nek "predstojnik" ali "policaj", ki bi pazil na "vestno izpolnjevanje dolžnosti" oz. ki bi ukazoval in vodil, temveč je to nekdo, ki vzpodbuja k življenju Skupnosti, ki v ljubezni in bratsko "opominja", če je to potrebno in ki pač skrbi za to, da zadeve preprosto "tečejo". Odgovornemu ne obljubimo nobene pokorščine, vedno gre za dialog in (skoraj) vedno na štiri oči. Trudimo se, da drug drugega ne rušimo, temveč gradimo in vzpodbujamo ter razvijamo talente, darove ... Nekako tako.
Potem pa imamo tudi odgovorne za posamezna služenja, ki dobijo v pomoč še kakšno ekipo ljudi: npr. nekdo je odgovoren za večere slavljenja in potem se sestavi še ekipa, ki mu pri tem pomaga. In spet on ni tisti, ki ukazuje, temveč razločuje in preprosto v ljubezni služi.
In kako živijo posvečeni? Kar se tiče posvečenih oseb, te živijo enako kot vsi ostali - prav to je neke vrste "posebnost" v Skupnosti, saj vsi živimo zelo podobno. Posvečeni imajo t.i. zaobljubo "celibata za nebeško kraljestvo", vendar nobenih drugih zaobljub; tudi zanje so odgovorni tisti, ki so odgovorni za Skupnost v neki regiji ali državi (imajo pa posvečeni - v svetovnem merilu - odgovorno posvečeno sestro za sestre in posvečenega brata brata); seveda pa se trudijo živeti v duhu evangeljskih svetov (uboštva, čistosti in pokorščine), torej živijo preprosto življenje. Poleg tega naj bi bili posvečeni nekoliko več na razpolago za misijon in naj bi bolj zvesto in intenzivno živeli adoracijo ter ji namenili nekoliko več časa (nekako se priporoča eno uro + kakšno uro še lectio divina). Seveda se priporoča dnevni obisk svete maše - ampak to pa kar vsem članom Skupnosti.
Je pa res, da pri posvečenih poteka še "posebna priprava" na to življenje.
Niti posvečeni ne živijo v nekih samostanih, ampak lahko bivajo tudi z ostalimi člani Skupnosti; se pa priporočajo sestrske oz. bratske oz. duhovniške hišne skupnosti; skupna je slavilna molitev (kakor za vse člane skupnosti), imajo pa posvečeni v hiši ali stanovanju še kapelo, priporoča se skupna adoracija in po možnosti skupna sklepna molitev (t.i. "komplet"). Posvečeni so prav tako laiki; tudi niso zavezani k molitvi brevirja (razen duhovnikov, ki pa ostanejo škofijski duhovniki, "pokorni" škofu, s katerim se potem odgovorni Skupnosti dogovarjajo, kako in kaj; so pa naši duhovniki deležni obilne podpore vseh bratov in sester; če je možnost, da Skupnost dobi zaupano kakšno župnijo (v svetu jih je že zelo veliko), pa potem delujejo tam; odgovorni se potrudijo zanje, da živijo in so deležni življenja Skupnosti).
Čas priprave na posvečeno življenje je pri nas kar dolg: oboji, tako fantje kot dekleta, ki jih to zanima, se najprej (običajno) udeležijo kakšnega "vikenda odkrivanja posvečenega življenja", kjer imajo v zelo sproščenem vzdušju možnost izvedeti kaj več o tem. Če si potem želijo nadaljevati (kar vse poteka zelo, zelo diskretno in se tega res ne govori okrog, da se zaščiti svoboda posameznika), se potem punce odločijo za t.i. "cikel sv. Terezije", za fante pa ne vem, kako se imenuje, ampak je bistvo isto: gre za vikende 1x mesečno (običajno jih je 8), kjer se govori o posvečenem življenju znotraj Skupnosti Emanuel, kjer je prostor za vsa možna vprasanja o tem in o Skupnosti sami in kjer pravzaprav ni prepovedano govoriti o ničemer (ne o spolnosti, ne o problemih današnjega časa, ne o ... čemerkoli). Resnično gre za zelo temeljito razločevanje in preverjanje v vsej svobodi in kjer te nihče čudno ne gleda, če npr. potem spoznaš, da to ni to; kvečjemu so vsi zelo veseli, ker nekatere to potem tudi precej pripravi na zakon (ker se govori tako o ženskosti kot o moškosti itd.); definitivno pa zelo "prečisti" vsa področja osebnosti.
Če nekdo potem spozna, da je to to, naredi korak v t.i. "čas sprejema", ki traja od enega do treh let in kjer še bolj intenzivno razločuje; na razpolago mu je sestra/brat, ki ga poleg običajnega spremstva še dodatno "spremlja" in pomaga na tej poti.
Naslednji korak je korak v čas formacije (neke vrste noviciat), ki traja najmanj tri leta in nekako do pet let. Eno leto v tem času bi naj sestra/brat preživel/a v posebni hiči v ta namen (za sestre je v Bruslju; za brate nimam pojma), kjer dobi vso potrebno teološko in duhovno podlago za to življenje. V tem času sestra tudi sprejme posebno obleko: modro krilo (je nek predpisan kroj), bel zgornji del (kakršenkoli, le da je bel) in preprost lesen križ. Posvečeni bratje nimajo uniforme, nosijo le preprost lesen križ. Kot sem že rekla, oboji obljubijo "le" celibat in so nekoliko bolj razpoložljivi za misijon, vendar vse poteka v nenehnem dogovarjanju in dialogu; res ni nič v stilu "moraš", ampak bolj "ali bi bil/a pripravljen/a"; vedno se lahko svobodno odločiš tako ali drugače.
Po nekaj letih formacije naredijo prve petletne zaobljube "celibata za nebeško kraljestvo" - za služenje Cerkvi skupaj z vsemi člani Skupnosti, ki jih lahko po petih letih še nekoliko podaljšajo ali naredijo večne zaobljube.
Vikendi Skupnosti. Skupnost se 1x mesečno dobi na vikendu Skupnosti, kjer skupaj slavimo, smo skupaj pred Najsvetejšim, se družimo, poslušamo razna predavanja, ki nam pomagajo živeti našo poklicanost (predvsem to, da svetu prinašamo Jezusa) itd..
Naše služenje Cerkvi. Izvajamo tudi mnogo služenj za Cerkev: v Ljubljani nas tako lahko srečate na večerih slavljenja, v Šoli za misijon Abram, pri Pripravi na zakon (Ljubezen in Resnica), na kakšnem uličnem misijonu itd.; tudi v Mariboru se marsikaj dogaja.
V Sloveniji pripravljamo vikende za mlade, vikende za zakonce ter vikende za tiste, ki se morda sprašujejo o posvečenem življenju, organiziramo pa tudi različna romanja in duhovne tedne v tujini (npr. Paray-le-Monial, Altötting ipd.).
Svetovna Skupnost pa ima na "zalogi" še mnogo drugih služenj, npr.:
- Fidesco (laiški misijonarji/strokovnjaki, ki preko te organizacije za dve leti - po domače - "gredo v misijone;));
- mednarodne šole za evangelizacijo, kjer mladi v letu dni, ki ga preživijo v eni izmed njih, veliko pridobijo: čisto odvisno, za katero se pac odločijo, saj so različno usmerjene: šola na Dunaju bolj v kulturo in medije, v Paray-le-Monialu (Francija) je šola bolj splošne teološke usmeritve, v Altöttingu (Nemčija) je glasbena, v Rimu pa prav tako splošna. Tudi veliko Slovencev je tako preživelo leto;
- mednarodna poletna srečanja v Paray-le-Monialu (za vsemi tistimi forumi stoji Skupnost Emanuel);
- liturgična srečanja;
- večerne šole za misijon;
- šole adoracije;
- revija Il est vivant! (On živi) in knjižna založba, ki izdaja zelo dobre knjige za duhovno rast;
- Ljubezen in resnica (za zakonce);
- Skupnost ima v oskrbi kar nekaj župnij (če Bog da, morda nekoč tudi v Sloveniji) in hiš - neke vrste "hostelov" (če se odločite npr. romati v Rim (1. hotel, 2. center za mlade), Birkenstein na Bavarskem, Chézelles - Marigny v Franciji, v Sveto deželo, Fatimo oz. Coimbro na Portugalskem ali celo v Ruando, lahko v teh hišah ceneje bivate);
- in še kaj najdete na naši mednarodni strani.
Absolutno pa prisrčno dobrodošli na novi slovenski spletni strani!
Naj Sveti Duh vodi vaša srca,
"svetnica"
